Pivo in cvetje

Prejšnji teden je v Laškem potekala prireditev Pivo in cvetje, znana tudi kot praznik piva. Kot izraziti uničevalci alkohola se prireditve vsako leto udeležimo.

1. dan - petek: Prijavili smo se na turnir v košarki. Nekaj minut do začetka, je tretji član ekipe odpovedal, ker je loj. Z Mikom sva se odločila, da nama ne preostane drugega, kot da začnema dvigovati pol-literske uteži. A ker so bile le-te (pre)drage za takšno prireditev, sva našla drugo rešitev. V trgovino sva se odpravila po dva izjemno priročna sodčka piva. Kakšen deciliter je stekel stran, preden sva z Mikom naštudirala zapleteno tehnologijo te naprave (potrebna sta dva koraka, ki sta lepo razložena ob strani). Mike ta dan ni pil tako intenzivno, kar me je presenetilo (Baje alkohol in tableti ne gredo lepo skupaj?), zato sem večino soda uničil sam. Zvečer se nama je pridružila še moja lubika, ki je prinesla še vodko, tako da je večer postal še boljši. Nekje okoli polnoči so me razbili trije čefurji. Kaj sem jim storil? Nič. Ali čefurji sploh potrebujejo razlog? Ne. Na poti domov smo srečali še nekaj starih znancev, s katerimi smo po izstopu iz vlaka spili še eno pivo.

2. dan - sobota: Zbudil sem se s precejšnjim mačkom. Z lubiko sva odhitela v trgovino še po dve steklenici vodke, zvečer pa jo je sveta trojica ponovno mahnila v Laško. Zaradi izjemne vročine smo že na vlaku uničili primerno ohlajenega šesterčka, ki ga je prispevala lubika. Spet smo se nastalili na igrišču, kjer smo (tokrat bolj uspešno) odprli sod. Večer se je nadaljeval ob dobri glasbi (6pack Čukur/Šank Rock), prišlo pa je tudi nekaj pomembnih gostov (g. Cyborg, učiteljica zgodovine Petra Prevolnik, g. Lugarič, Ugy z ženo,...) s katerimi smo se večkrat sprehodili do šanka. Sodček je bil namreč kmalu prazen. Najlepši trenutek pa se je zgodil nekje sredi večera, ko sva se z lubiko sprehodila do trga, kjer sva objeta poslušala Žano, ki je ravno takrat zapela še zadnji komad večera - Druga violina, ki mi je namreč zelo všeč. Ne se smejati!

Naj bo to zaenkrat dovolj, ker pravzaprav nimam o ničemer drugem za poročati. Vsak večer namreč preživim skupaj z mojo Tjashyko in prav vsak večer se imava lepo. Lep pozdrav do prihodnjič.

Marilyn Manson in piknik

V sredo, 20.6.2007, smo se odpravili v Žabjek na koncert razvpitega Marilyna Mansona. Bili smo med prvimi v vrsti, zato nam je uspelo priti tik pred oder. Seveda ni šlo brez zamude, zato je že predskupina prišla eno uro kasneje. Njihova glasba se mi sicer ni zdela slaba, a so tudi sami kmalu ugotovili, da smo vsi naveličani čakanja. Ob najavi, da bo to njihov zadnji komad je množica ljudi vzkliknila od navdušenja. Trajalo je še kakšne pol ure da so pripravili oder in preizkusili vse efekte, potem pa je zavesa končno padla. Koncert se je začel s polnim šusom, in množica je kmalu padla v ekstazo. Ne glede na to, da publike ni šokiral z nobenim posebnim stuntom, je bil koncert fantastičen. Križanke so bile polne do zadnjega kotička, izbrali pa so ravno pravo mešanico komadov iz novega albuma in tistih bolj poznanih starejših (The Dope Show, Sweet Dreams, Tainted Love,...). Manson pa je parkrat prišel z odra in mi prav lepo poziral (1, 2, 3, 4, 5). Skratka, fantastično!

Naslednji dan je bil na vrsti razredni piknik. Že zjutraj smo se dobili na Šmartinskem jezeru, nekaj spili in se odpravili na paintball. Glavne opreme seveda nismo pozabili (Miki jo je poimenoval morfij). Tam smo preživeli nekaj prijetnih uric, potem pa jo mahnili nazaj proti jezeru. Brez poškodb žal ni šlo. Izgube so bile velike. Najprej smo jedli, potem pa pili naprej. Bil je tudi nealkohol, ker nismo kroniki ampak pijemo za žejo! Piknik se je nadeljeval do večera, potem pa so nekateri po hitrem postopku začeli zapuščati prizorišče. No, nekaj se nas je že prej zmenilo da se dan ne bo zaključil tu, in tega smo se držali. Mahnili smo jo naprej v Celje, s štirimi nahrbtniki polnimi pijače. V Celju sva jaz in Krajnc najprej skočila v fontano, ker sva bila potrebna osvežitve. Pred tem sva žal pozabila sleči oblačila. Šment. Mahnili smo jo proti parku, po levem bregu Savinje. Kdor pot pozna, bo vedel da je tam veliko klopi, zato smo se na vsako usedli in nekaj spili. Na naše začudenje v parku ni bilo težko najti prazne klopi. Udobno smo se namestili, s Krajncem pa sva naredila nov podvig in preplavala Savinjo (Martin Strel, pazi se!). Tokrat v spodnjem perilu. Med tem ko naju ni bilo, so ostali spoznali novega prijatelja, ki nam je delal družbo še preostanek noči. Odločili smo se, da si privoščimo prijetnejše kopanje, zato smo jo mahnili proti bazenu. Preplezali smo mrežo, eni bolj uspešno, eni manj. Ja, slab sem. Po prijetnem nočnem plavanju smo ugotovili, da smo lačni. V mestu smo iskali hrano, a nikjer ni bilo odprto. Grobelnik in Gajšek sta se iskanja kmalu naveličala, zato sta na središču Celja položila deko in tam zaspala za pol ure. Mi smo tačas odšli v mojo pisarno, kjer smo prej spravili šotor. Ko smo se vrnili na središče mesta, smo golobčka zbudili in se odpravili proti šoli. Tam smo pogrnili deko in trije smo na njej hitro zaspali. Ostali trije arhitekti pa so postavili že prej omenjeni šotor. Uspešno ali ne, boste presodili sami. Mike je pametno presodil, da v njem ni varno, zato je prespal zunaj. Naj še enkrat povem, da je to bilo pred šolo.

Tako, to bi bilo zaenkrat vse, ker moram čez dve uri v službo.

P.S.: Če kdo v Savinji najde moje nogavice, naj mi jih prosim (proti nagradi) vrne.